DAJMO OKSALNI KISLINI TISTO MESTO, KI JI GRE
Besedilo: Ivan Jurkovič, univ. dipl. inž.
Slovenski čebelar 12/08
Življenje čebel v Sloveniji že skoraj tri desetletja ogroža varoza. Zdravljenje te bolezni je celo leto sestavni del čebelarjevih opravil. Poznamo veliko načinov zdravljenja varoze. Poleg tega se moramo pri zdravljenju te bolezni tudi odločiti, ali želimo pridelati med brez kakršnih koli ostankov zdravil ali se bomo sprijaznili z ostanki zdravil, seveda v mejah dovoljenih vrednosti. Čebelarji, ki pridelujejo med brez kakršnih koli ostankov akaricidov, vedo, da je to nekoliko bolj zahtevno in da taka pridelava zahteva tudi več znanja. Zato za tak med upravičeno zahtevajo nekoliko višjo ceno, vse več pa je tudi kupcev, ki iščejo tako pridelan med in so zanj pripravljeni plačati več. Ob pojavu varoze smo čebelarji uporabili vsa sredstva, ki so nam bila dostopna. To so bila predvsem različna kemična sredstva, saj alternativnih tedaj še nismo poznali. Od tedaj so čebelarji in znanstveniki ugotovili, katera sredstva za zatiranje varoj so učinkovita, hkrati pa v čebeljih pridelkih ne puščajo ostankov.
Sam sem sprva uporabljal različna kemična sredstva, potem pa sem najprej začel uporabljati mravljinčno kislino. Nekaj časa je trajalo, da smo spoznali, da se je treba varoj lotiti v obdobju, ko v čebeljih družinah ni pokrite zalege, to je v zimskih mesecih. Ker so bili čebelarji prepričani, da panjev pozimi ne smejo odpirati, so se s tem
težko sprijaznili. Zdaj varoje že sedmo leto uspešno zatiram z oksalno kislino, v vsem tem obdobju pa v mojem medu ni bilo nikakršnih ostankov.
Od petih možnih načinov uporabe oksalne kisline so v praksi znani le pršenje, kapanje in sublimacija. Sublimacijo so v Nemčijo prinesli izseljenci iz Kazahstana, saj tam niso imeli drugih sredstev. Postopke so najprej izpopolnili v Nemčiji, pozneje pa tudi drugod. Raziskave, ki so potekale pod vodstvom g. Radetzkega, so pokazale, da se hlapi oksalne kisline pri sublimaciji enakomerno porazdelijo po čebelah, zato ne povzročijo oslabitve čebelje družine. Pri uporabi postopka sublimacije je spomladi v čebelji družini za 17,5 odstotka več čebel kot pri uporabi postopka kapanja. Če raztopini oksalne kisline dodamo sladkor, jo čebele vsrkavajo, to pa negativno vpliva na njihovo zdravje. Ko sem za revijo Slovenski čebelar (št. 12, december 1999) napisal članek »Ne, zamudite priložnosti«, sem imel v mislih postopek pršenja in kapanja oksalne kisline. Tudi članek »Vsaka generacija čebel prenese le en odmerek oksalne kisline« (Slovenski čebelar, št. 11, november 2002) se nanaša na omenjena postopka, torej na kapanje in pršenje. Takrat učinkovitost sublimacije še ni bila dovolj raziskana. Zato moram dodati: s sublimacijo je mogoče oksalno kislino uporabiti večkrat, in to v vsakem obdobju. Do zdaj sem sublimacijo s termosublimatorjem poskusno ponavljal od julija do decembra, in to tudi desetkrat, pri tem pa ni bilo opaziti nikakršnih negativnih posledic.
Če želimo, da bo sublimiranje oksalne kisline in delovanje hlapov na varoje uspešno, mora biti sublimacija pravilno izvedena, to pa pomeni,
da mora sublimiranje v čebelji družini pri zunanji temperaturi več kot 5°C trajati vsaj 10 minut. Da oksalna kislina ne razpade na mravljinčno kislino in vodo, mora biti ustrezna tudi temperatura sublimiranja. Zmotno je mišljenje, da bi mravljinčna kislina, ki naj bi nastala iz enega grama oksalne kisline, prav tako uničevala varoje. Ugotovljeno je, da razpade v mravljinčno kislino približno odstotek oksalne kisline (iz 1 grama oksalne kisline bi bilo mravljinčne kisline dovolj le za nekaj varoj – če primerjamo to z 20 ml mravljinčne kisline, kolikor je npr. potrebujemo za eno čebeljo družino).
Razlika v delovanju oksalne kisline pri uporabi postopka kapanja in sublimacije je očitna tudi po intenziteti odpadanja varoj. Pri pravilno izvedeni sublimaciji oksalne kisline z dodatkom eteričnih olj po 24 urah odmre in pade na dno panja več kot 50 odstotkov varoj, nasprotno pa jih pri kapanju odpade samo približno 25 odstotkov. Vedeti je tudi treba, da deluje oksalna kislina na čebele kontaktno, torej da jo prenašajo z dotikanjem, in ne prek hemolimfe, kot so razlagali doslej.
Najnovejše raziskave postopka sublimacije oksalne kisline, ki so jih leta 2001 izvedli na Inštitutu za delo in socialno medicino v Tubingenu (prof. dr. P. Dartsch, T. Gumpp, K. Drysch, M. Radjapour), so ovrgle vse bojazni. V raziskavi so merili koncentracijo oksalne kisline v zraku pri sublimiranju in pršenju, in to 1 m pred panjem in
v višini 1 m nad tlemi, tako v čebelnjaku kot tudi zunaj čebelnjaka. Osnova za primerjavo je bila maksimalna dopustna koncentracija (MDK) oksalne kisline v zraku na delovnem mestu, ki človeku, ki bi pri tej koncentraciji delal 40 let 8 ur na dan, ne bi škodovala. Ta vrednost je 1mg/1m3 zraka. Pri raziskavah je sodelovalo 20 čebelarjev s skupaj 244 čebeljimi družinami.
Rezultati so pokazali, da je bila koncentracija hlapov v zraku pri sublimiranju in pršenju približno enaka. Povprečna koncentracija pri postopku sublimiranja je bila 0,23mg/m3 zraka, povprečna koncentarcija pri pršenju pa 0,22mg/m3 zraka. Povprečna vrednost v čebelnjaku je bila 0,3mg/m3, zunaj čebelnjaka pa le 0,15mg/m3. Maksimalna izmerjena vrednost pri pršenju je bila 0,41mg/m3, pri sublimiranju 0,34mg/m3.
Glede na to je mogoče zavreči pomisleke, ki so jih izražali tudi nekateri znanstveniki, da je namreč delo z oksalno kislino, predvsem pri sublimiranju, lahko zelo nevarno ali celo smrtno nevarno in da je tveganje zato preveliko. Vsekakor je priporočljivo, da se čebelar zavaruje pred hlapi, si nadene rokavice, zaščitna očala in obrazno masko s plinskim filtrom. Sicer pa termosublimator deluje brez naše prisotnosti. V tem času se lahko umaknemo iz čebelnjaka oz. od panjev in po končani sublimaciji nadaljujemo z delom.
Pa še tole: Če bi v minulem desetletju pri zatiranju varoj dali oksalni kislini tisto mesto, ki ji gre, v Sloveniji ne bi umrlo več deset tisoč čebeljih družin, čebelarji pa ne bi imeli velike gospodarske škode.